Pisarniški stoli

S punco sva si neizmerno želela zaživeti skupaj, saj je moja sobica v hiši, kjer smo živeli s starši in mlajšim bratom postala premajhna, zato sva na vse pretege pričela brskati oglase, prodam stanovanje, da bi si ustvarila nov dom. Ko si enkrat na točki, da si urediš svoj novi dom, je vsekakor potrebno nemalo ogledov, ki so kot hoja po hribih, včasih prijetni, spet drugič zelo naporni.

Zato so bili najin naslednji pohod ravno oglasi, prodam stanovanje in obiski nepremičnin, ki so bile na voljo v neposredni bližini najinih služb. 

Vendar se je izkazalo, da to ne bo tako lahko, saj so bila stanovanja, ki so bila na voljo, dokaj visoko cenjena, midva pa finančno omejena. Za ta denar, ki sva ga imela na voljo, je bilo mogoče kupiti le garsonjero, na nekaj kvadratnih metrih, ker pa je bila najina veza že dolgo trajna, sva že malo imela misli uperjene k temu, da bi v bližnji prihodnosti poskrbela tudi za naraščaj, ki sva si ga že nekaj časa močno želela. 

Tako je na oglasni deski prodam stanovanje pisalo, da se prodaja ugodno dvosobno stanovanje, primerno za manjšo družino, vendar nujno, bil tisti oglas, za katerega sva takoj vedela, da si ga morava ogledati. 

Prijeten gospod nama razkaže stanovanje, ena sobica prazna, lepo urejena kopalnica, kuhinja že sodobno opremljena in dnevna soba, kamor bi bilo potrebno namestit le še sedežno garnituro za preživljanje večerov ob kaki dobri nadaljevanki. Gospod razloži, prodam stanovanje, ker je v drugem nadstropju.  Zaradi svoje bolezni kolkov in nezmožnosti hoje po stopnicah, se je preselil na podeželje k sestri, kjer ima dostop po vsej bivalni površini v pritličju in je tako njegovo bivanje olajšano, zato je tudi bila cena stanovanja temu primerna. Bil nama je nadvse všeč s svojo iskrenostjo o tem zakaj prodaja to stanovanje, cena je bila za naju več kot odlična, zato smo se dogovorili za nakup. Tako sem bil srečen, da sem tisti dan zasledil oglas, prodam stanovanje, saj sva dobila novi dom in novega prijatelja, ki ga še danes obiščeva.…

Sem babica in pogosto imam pri sebi dve vnukinji. Saj veste kakšni so otroci, polni energije in vedno kuhinja poskrbi, da nam ni dolgčas, napreč naše dve zlati vnukinji zelo radi pečeta piškote. Če otroka pustite pred računalnikom ali televizijo več ur, potem ne pričakujete, da bo z vami prijazen, dobre volje, ker enostavno ne more biti, ker je znerviran, tega pa ni kriv sam, ampak smo krivi mi.

Pri meni je kuhinja rezervirana za kuhanje in za obroke, ko skupaj pojemo. Nikoli se še ni zgodilo, da bi moje dve vnukinji jedle pred televizijo. Sem pa že videla, kako otroci igrajo igrice, mame pa jim nosijo hrano. Bila sem zgrožena. 

Pri nas ima kuhinja posebni čar, povedala vam bom, kako poteka pri nas dan. Ko vnukinji priletita k meni v naročje, se prvo malo pocrkljamo, potem pa že pride na vrsto kuhinja. Tako odpremo knjigo in vnukinje z mojo pomočjo izberejo sladico, katero bi tisti dan pripravile. Velikokrat se zgodi, da nimam vsega doma, kar potrebujejo, zato skočimo skupaj v trgovino po sestavine. Nato doma začnemo čarati, pripravljati, mešati, moja kuhinja je na koncu vsa razmetana, a prinese toliko smeha, da to vse prevaga. Moje dve vnukinji so meni vse na svetu, neizmerno jih imam rada, skupaj se toliko nasmejimo, pri meni so le redko slabe volje, edino takrat, ko se ne počutijo dobro zaradi zdravja.

Včasih ne morem poslušati babic, kako kritizirajo svoje vnuke, kako so razvajeni, kako nič ne počnejo, potem pa te iste babice vidim, kako imajo pri sebi vnuke in se za njih popolnoma nič ne zmenijo, le ko se je potrebno kregati. Seveda ti otroci ne dajo mira, ker jim je dolgčas, kuhinja je idealna, da lahko otroka tudi povabite, da vam pomaga. Na koncu bo ta otrok slej ko prej postal dobre volje.…

Dolgo sem premišljeval, kaj bi začel delati, da bi zaslužil še nekaj zraven, pri svoji redni plači. Ker sem živel v hiši, izven mesta in imel velik travnik, sem se odločil, da bo moj dodatni vir prihodka ekološka zelenjava, ki jo bom sam pridelal doma. Sam sem imel velik vrt, vendar, to je bilo za moje potrebe, sedaj pa sem se odločil, da se bom ukvarjal z zelenjavo na veliko.

Tako sem spomladi začel z svojim delom, zoral sem celotni travnik, ga pognojil in tako naredil načrt. Kar nekaj časa sem premišljeval, kaj vse bi sejal in sadil, da bi kasneje lahko prodal. Zavedal sem se, kako cenjena je ekološka zelenjava, zato sem se dela lotil z veseljem. Imel sem srečo, ker sem v tem užival, ni mi bilo težko vse to početi. 

Točno sem vedel, katera je tista zelenjava, ki jo ljudje najbolj potrebujejo, da pa bo moja še ekološka zelenjava, to bo zadetek v polno. Tako sem začel počasi, na veliko sem se oglaševal in počasi je glas šel od soseda so soseda in ko sem dobil stranke, ki živijo v blokih, sem vedel, da sem zmagal. 

Vse bolj in bolj je ekološka zelenjava cenjena, tako tudi sam pridelam čisto naravno zelenjavo, tako da ima res dobre in stalne stranke, ki mi zaupajo. Pot je bila dolga, dela je ogromno, ekološka zelenjava je dobra, zdrava, vendar jo je težko pridelati. Včasih sem zvečer močno utrujen, a da bi to dejavnost opustil, ne morem, nimam srca. Po duši sem človek narave in ko vidim vse te nasmehe mojih strank, ko jim je moja ekološka zelenjava veliko vredna, mi to da motivacije za naprej. 

Ker sem že nekaj časa razmišljal, da bi pustil službo in bi moj vir dohodka bila samo ekološka zelenjava, sem se končno tako odločil. Danes uživam vsak dan v naravi. 

…

Nihče ni vesel, ko vidi, da so se cevi v obtoku zamašile, kajti dobro ve, kaj to pomeni. Pri nas smo imeli problem, ker je voda začela ostajati v kuhinjskem koritu in ni več odtekala, vedeli smo, da bo potrebno odmaševanje odtoka. Kar nekaj dni je trajalo, da se je moj mož spravil k delu.

Ker je bila voda še v sifonih je moral paziti, da se voda ne razlije po vsej kuhinji, tako je nastavil lavorje, da bi voda stekla tja in počasi začel odpirati sifon. Vse lepo in prav, če ne bi ugotovil, da so sifoni čisti. Potem je oba začelo skrbeti, da so resnično zadelane cevi in odmaševanje odtoka sploh ne bo enostavno. Tako sva dala vodno cev v odtok in upala, da ko bova odrla vodo, da bo ta odprla odtok. Vodo sva odpirala počasi in videla, da voda normalno teče naprej. Potem pa nam ni bilo popolnoma nič več jasno, kaj se dogaja, sifoni čisti, odtok prazen, odmaševanje odtoka ne moreva narediti, če je cev prehodna. 

Kako naj narediva odmaševanje odtoka, če voda teče normalno po cevi, ko pa sva sifon montirala nazaj, pa voda iz lijaka ni odtekala. Čisto nič nama ni bilo več jasno. Potem pa moj mož vidi, da je bil sifon preveč potisnjen v notranjost cevi in s tem je zaprl luknjo navzdol. Kakšna bedasta stvar!

Tako odmaševanje odtoka sploh ni bilo potrebno, saj je bil odtok čist, le luknja je bila prekrita z sifonom, to pa zato, ker je mož prejšnje dni prekontroliral sifon in očitno cev porinil preveč v zid. To je bilo smeha na ta račun, seveda si srečen, ko vidiš, da v bistvu ni nič narobe, le luknja je bila prekrita, kajti tisti trenutek, se dobro zavedaš, kaj pomeni odmaševanje odtoka, če se ta pošteno zadela. Sedaj, ko voda ne odteka pravilno prvo preveriva ali je luknja odprta in po navadi cev vedno malo zleze v notranjost zida. 

…

Letos je bilo leto orehov pravim jaz, res da imam nasad orehov in jih vsako leto prodajam, letos pa sem jih imel enkrat več kot po navadi. Tako so mi brezplačni mali oglasi prišli prav, ker sem dal oglas, da prodajam orehe, pobirat pa si jih pride vsak sam. Ker drugače ne bi zmogel, to je bilo toliko orehov, a jih sam ne bi mogel pobrati, zato ta ideja sploh ni bila slaba, da sem se tako odločil da si ljudje pridejo orehe nabirat sami.

Ker so me ljudje začeli klicati in spraševati, saj so brezplačni mali oglasi kar precej gledani, kdaj lahko pridejo pobirat orehe, sem bil kar malo zmeden, ker je to bilo kar nekaj več klicev, kar pa sem jih pričakoval. Na hitro sem se mogel nečesa domisliti, kajti da bom vsak dan imel ljudi in obveznost, sem vedel da ne morem, ker sem imel še drugo delo. Tako sem se odločil, da določim datum glede na vreme in tako en dan povabim vse, ki želijo pobirati orehe, klicev pa sem imel že toliko, da sem moral oglas zbrisati, ti brezplačni mali oglasi so res na veliko obiskani.  Tako jim lahko pripravim dobrodošlico, da tudi nekaj popijemo in pojedo, saj se bodo trudili z nabiranjem orehov. Vesel sem bil, da so mi brezplačni mali oglasi tako koristili in bil je prav poseben dan, ko so vsi prišli nabirat orehe. Ta dam so pobrali čisto vse, to je bila super ideja, drugo leto bom naredil isto, ne pa da se matram sam z nabiranjem, cena pa je le malo višja. Raje imam organizirano tako.

Kako prav pridejo brezplačni mali oglasi, ko človek že misli, da ne delujejo več, pa še kako delujejo, ljudje so prišli iz cele Slovenije in na koncu bili še hvaležni, ker so jih lahko pobirali sami. Sedaj vem, da so brezplačni mali oglasi pravi naslov za prodajo orehov, tudi za oglas, da si orehe pridejo pobirat sami, jaz pa jih kot gost lepo pogostim. …

Iskala sem delo in naletela na varstvo otrok, ker nimam takega poklica, si sprva nisem upala na razgovor, kasneje pa sem premišljevala, da sem sama mama in to so dovolj dobre izkušnje, ki bi me lahko pripeljale do tega dela. Trenutno sem bila doma, ker sem izgubila svojo službo. Moje podjetje je odpuščalo zaradi viška in jaz sem bila med njimi. 

Tako sem si rekla ,da nimam kaj izgubiti in še enkrat pogledala oglas varstvo otrok, da vidim kje je to, katera družina potrebuje varstvo otrok in koliko otrok je potrebno čuvati. Oglas me je pritegnil prav zaradi tega, ker je bilo potrebno čuvati 3 otroke od 8h do 15h, kar pa bi meni odgovarjalo. 

Poklicala sem, da se naročim na razgovor, pa je gospa rekla, da moram priti osebno, da me vidi.  Tako se preko telefona sploh nisva nič pogovarjale in pravzaprav nisem vedela čisto nič, samo da je varstvo otrok, po tem sem sklepala, da se gre za več otrok. Ko sme prispela do hiše, sem bila presenečena, ker sem videla že po hiši, da tukaj živijo bogati ljudje. Na vrata je prišla ena gospa, jaz sme povedala, da sem prišla glede varstva otrok, sprva sem seveda mislila, da je lastnica in mama, pa se je izkazalo, da je to bila čistilka. Takoj sem po vsem tem videla, da gre za bogato družino in da bo delo varstvo otrok tukaj znalo biti zelo zanimivo. Po stopnicah je prišla elegantno urejena gospa, v naročju je imela hčerkico, za njo pa je tekel sinček. Kako simpatičen prizor, sem si misila. 

Mama je bila srčna oseba, potrebovala je varstvo otrok za ta dva malčka, že takoj na začetku sta mi prirasla k srcu, bila sta taka cukra. To je baje videla tudi gospa, ker mi je to kasneje povedala, ko sem že imela pri njih službo. To varstvo otrok sem imela tako rada, ker sem se lepo počutila tam, ustvarili smo medsebojno zaupanje in se razumeli.

 …

Otroci so zrasli, ne potrebujejo me več, žena ima svoje hobije, tako sem sam videl, da tudi jaz počasi potrebujem nekaj kar me bo razveseljevalo. Prihajala je zima in vse bolj mi je postajal všeč šport tek na smučeh. Ker je žena sama videla, da sem večkrat po televiziji gledal tek na smučeh, je predlagala, če bi se tudi sam začel ukvarjati z tem športom. Sprva sem samo zamahnil z roko, potem pa mi je dalo misliti.

Moja žena je smučala in večkrat sem šel z njo samo tako, da sem se sprehajal po zasneženih potek, medtem, ko sem jo čakal. Smučanje mi nikoli ni bilo všeč, bal sem se strmin, nikoli nisem bil ljubitelj strmin in hitrosti, zato mi tudi smučanje ni bilo všeč. Ideja za tek na smučeh pa mi je bila vedno bolj všeč. Predenj pa sem se odločil za ta korak, sem šel z ženo, ko je šla smučat, jaz pa sem si šel sposodit opremo, si najel učitelja in ugotovil že po eni uri, da me tek na smučeh osrečuje. 

Takoj drugi dan sem šel v športno trgovino in si kupil vse za tek na smučeh. Še danes se spomnim občutka sreče, zadovoljstva, da delam prav, da sem končno našel nekaj zase. Sedaj mi poletja niso več tako lepa, ker čakam moje zime in tek na smučeh. Čez poletje mi večkrat pogled uide na smuči, ki počivajo v garaži in že sem z mislimi na snegu. 

Vsak človek potrebuje nekaj za svojo srečo, tisti, ki pravi, da ne in da ga služba in družina preveč utrudijo, da bi zraven počel še kaj drugega, tisti ne dela prav, potrebujemo čas zase in jaz ga sedaj imam in to je tek na smučeh, imam nekaj kar mi dela adrenalin in to me motivira za naprej. 

 …

Želite adrenalin, potem je Bovec pravi naslov. Vsako leto se prijateljice dobimo in se skupaj družimo 2 dni. Tokrat je bilo na meni, da izberem kraj, kamor gremo. Prejšnje leto smo šle na razvajanje v hotel, zato sem tokrat odločila, da gremo v Bovec, kjer nam adrenalina ne bo manjkalo. Poklicala sem v hotel Bovec in rezervirala prenočišča, vprašala za aktivnosti in če si lahko izposodimo kolesa, tako sem jim predenj smo šle že povedala, naj vzamejo z seboj bolj športno opremo, kot pa kar koli drugega.

Prišle smo že zgodaj dopoldan, ker smo želele izkoristiti oba dneva. Takoj smo se razpakirale v sobi in si šle sposodit kolesa. Povedali so nam poti, ki jih ima Bovec in tako šle. Koliko smeha in dobre volje je bilo. Res je, da smo se ustavljale pogosteje kot drugi, a to nas ni motilo. Toliko smeha, kot je imel ta vikend Bovec od nas, že po moje ni imel dolgo. 

Prvo smo z kolesi šle do vode, saj vsi vemo, da ima Bovec prekrasno čisto vodo, komaj smo čakale da namočimo stopala v vodo. No, niso bila samo stopala, eno je malo zaneslo in je čofnila z ritjo v vodo. Kakšna sreča, da je druga imela za preobleči in smo pot lahko nadaljevale do slapa, drugače bi se morale vrniti v hotel Bovec in potem ne bi bilo več časa, da gremo spet na kolo.

Kako lep je Bovec, kmalu smo se spet ustavile in šle na pijačo, vsaka si je privoščila svojo pijačo, tako smo pile različno, ena pivo, druga kavo in tretja sok. Ja, čisto smo si različne, a razumemo pa se res dobro. Vrnitev v hotel Bovec je bil pozno zvečer, kasneje smo se še pogovarjale pozno v noč in potem sladko zaspale in že vedele, da nas drugi dan Bovec spet z svojo lepoto čaka. …

Pa sem tudi sama prišla v ta klub, kjer sem si obljubila, da bom svojim rokam posvetila več pozornosti in zaščitne rokavice bodo sigurno pripomogle k temu. Vedno sem bila človek, ki ji ni bilo težko poprijeti za težka in umazana dela, zato so tudi moje roke in nohti zahtevali davek, da so večkrat bile umazane, porezane, razpokane, nohti pa kratki, nalomljeni in grdi. Vse dokler enkrat nisem imela dovolj in rekla konec, zaslužim si lepe negovane roke in nohte.

Ko sem razmišljala, kako bom to dosegla, sem našla rešitev zaščitne rokavice, ker sem vedela, da tudi če si uredim roke in nohte in grem vsak mesec na manikuro in lakiranje nohtov, bodo z mojim delom moje roke vedno poškodovane, suhe, nohti pa uničeni. Vedela sem, da potrebujem rešitev. Tako sem šla v trgovino in kupila zaščitne rokavice, pa ne samo enih, kupila sem ene bolj močne za zunaj, en paket rahlih rokavic in en par za pomivanje posode. Na vse sem gledala, kajti zavedala sem se, da če bom zaščitne rokavice nosila samo zunaj ne bom imela lepih rok, ker si jih bom poškodovala z pomivanjem posode in pospravljanjem po hiši. 

Večkrat sem že imela te plane, vendar nikoli jih nisem uresničila, zdaj pa sem bila prepričana, da bom zaščitne rokavice uporabljala. Danes se moram pohvaliPa sem tudi sama prišla v ta klub, kjer sem si obljubila, da bom svojim rokam posvetila več pozornosti in zaščitne rokavice bodo sigurno pripomogle k temu. t, moje roke so res lepe, gladke, moji nohti vedno urejeni, to sem potrebovala, ker sem imela po obliki res lepe roke in prste in škoda je bilo, da sem imela vedno zanemarjene od dela. Danes sem ponosna nase, da sem si dala to darilo, tako rečem sama sebi in da sem tako pridna, da roke negujem, zaščitne rokavice pa redno uporabljam. Sedaj sem se navadila tako in že avtomatično, ko grem delat, gledam kje so zaščitne rokavice, da bodo moje roke moj ponos in da jih ne bom več skrivala, ker niso negovane.

 …

Še danes se spomnim, da sem enkrat prav gledala, kako različne torbe otroci nosijo za v šolo, seveda tisti mlajši imajo itak vsi skoraj iste, ker tista škatlasta oblika torbe prav sije. Škoda, da nimajo manjši malo večje izbire, če pa je šolska torba v prvem razredu nekaj novega in prav te škatlaste torbe otroku omogočijo, da otroci čim lažje zlagajo zvezke in ostale reči v torbo, tako je ta šolska torba najbolj primerna za njih. Tako, da to je že v redu, že itak gredo sedaj v šolo z 6 leti in je to prekmalu in potem naj imajo eno torbo, kjer se bodo matrali z njo, raje naj uporabljajo te škatlaste torbe, da jim bo v šoli lažje.

Takrat ko malček gre v prvi razred se mora naučiti, kako naj bi se uporabljala šolska torba, no da ne bomo naredili iz muhe slona, oni to obvladajo takoj in jim to sploh ne predstavlja problema, otroci veliko več znajo in naredijo, kot si mi mislimo, da so sposobni.

Ko pa je otrok večji, pa ima izbiro da je njegova šolska torba po njegovi želji in tako si lahko izbere obliko kakršno si želi. Čeprav je danes kar popularna šolska torba na kolesih, moram reči, da jih ne vidim preveč veliko. Ne vem zakaj, ker meni je prav dobra in praktična. 

Večina otrok ima kar navadne nahrbtnike, ki ne izgledajo noč posebnega, če pa bi vprašali njih, pa točno vedo za vsakega, kateri nahrbtnik je njegov, oni ločijo stile med seboj in če njih vprašaš je šolska torba njihov stil. Tako z njo pokažejo svoj stil, tako po barvi, po obliki in po tem, če imajo karkoli na njej napisano ali narisano. Po navadi izbirajo takšne šolske torbe, kjer je veliko blaga, ker se potem na njo podpisujejo. Naj bo takšna ali drugačna šolska torba, le da bo otrok zadovoljen in je to to.

 …