Pri kosilu sem vprašala moža, če se tudi njemu zdi, da se v naši soseski množijo bazeni kot gobe po dežju. Odvrnil je, da je tudi on opazil, da so bazeni postali moderni, da ga pa mi zaenkrat ne bomo imeli. Ker bi ga sama z veseljem imela, sem ga vprašala, zakaj ne. Sledili so razlogi kot običajno, predrago, preveč vode se porabi in seveda preveč dela z njim. Očitno ga res še ne bomo imeli.
Po kosilu sem skozi kuhinjsko okno opazovala, da se pri sosedu nekaj dogaja. Sosedje so imeli veliko ogrodja, ki so ga sestavljali v nekaj, kar še ni imelo oblike. Malo zavistno sem pomislila, da se niso slučajno bazeni razširili že do naše hiše. Nato sem videla, da je k njim pristopil moj mož, ker je zelo spreten, jim je kmalu dal eno roko in skupaj so nadaljevali z delom.
Čez kakšno uro me je radovednost premagala in spet sem šla gledati skozi okno, kaj se dogaja. Brez dvoma je pred mojimi očmi nastajal bazen z kovinsko konstrukcijo. Čeprav sem bila vesela za sosede, saj so zelo v redu in se dobro razumemo, sem bila hkrati tudi malo žalostna. Mislim, da so bili bazeni v naši soseski res že pri vsaki hiši, razen pri nas.
Za vikend so nas sosedi povabili na svoj vrt, pripravili so piknik, da se malo poveselimo in se namočimo v novi pridobitvi. Bil je res lep popoldan in v tej poletni vročini, je bila prijetna osvežitev več kot dobrodošla. Zvečer ko sva z možem ležala na kavču in gledala televizijo, je mož kar naenkrat izjavil, da mogoče pa z bazeni le ni toliko dela, pa tudi cene so postale bolj dostopne in da je mogoče čas, da si ga kupiva tudi midva. Dodal je še, da obvezno takega s kovinsko konstrukcijo. Zavriskala sem od veselja in se stisnila k njemu. Končno ga bomo imeli tudi mi.